Ime Grosuplje se je prvič pojavilo v zgodovinskih virih leta 1136 kot GROSSLUP, poimenoval pa ga je Janez Vajkard Valvasor kot ”Veliko uplje”. Čeprav ime nosi več kot trinajst razlag, se šteje, da je najbolj verjeten izvor besede povezan s pogrezljivim kraškim svetom, imenovanim ”grezopolje”.
Starodavna zgodovina
Območje občine Grosuplje je bogato s sledmi preteklosti, saj so bila na njem evidentirana okoli 40 arheoloških najdišč. Med najdbami iz paleolitika in mezolitika izstopajo posamezne najdbe v spodmolu Lučke jame 2. Iz bronaste dobe so znane posamezne najdbe iz Udja ter sledovi poselitve na Paradišču in arheološkem najdišču ob železnici (Grosuplje).
Naselitve v železni dobi
Celotno slovensko ozemlje, vključno z Grosupljem, je bilo gosteje poseljeno v železni dobi, ki je razdeljena na halštatsko in latensko obdobje. Takrat so nastajale višinske naselbine (gradišča), kar pričajo najdbe predvsem na Magdalenski gori, pa tudi pri Veliki Ilovi Gori, naselju Vino, na Koščakovem hribu, cerkvenem hribu v Grosupljem, Gradišču nad Spodnjo Slivnico, Blečjem vrhu in drugod.
Magdalenska gora leži severno od Grosuplja v manjšem naselju, Zgornja Slivnica, na nadmorski višini 505 m. Njena dominantna lega je za staroselce pomenila odlično komunikacijsko, obrambno in gospodarsko lego, zato njena poselitev sega že v obdobje starejše železne dobe.
Pretekle arheološke raziskave so pokazale, da je bilo območje Magdalenske gore neprekinjeno poseljeno od starejše železne dobe (Hallstat), preko keltske invazije, vse do okupacijskega rimskega obdobja. Njeno dolgotrajno poselitev potrjuje 28 najdenih dobro vidnih grobnih gomil, v katerih je bilo izkopanih na stotine grobov.
Naselbinska struktura poteka po osi sever-jug in je razdeljena na dva dela, in sicer na vrhnji del, kjer danes stoji cerkev Sv. Magdalene, in spodnji platojsko daljši del s potekom po jeziku grebena, ki se konča z glavnim južnim vhodnim delom v naselbino. Zgornja naselbinska struktura je bila zasnovana terasasto (Kernc, 2019).
Bogata arheološka dediščina, izkopana iz številnih grobov, združenih v velike gomile, priča o več kot 1000-letni poseljenosti Magdalenske gore. Najdragocenejše in najbolj ohranjene najdbe izvirajo iz obdobja železne dobe. Med pomembnejše predmete sodijo: bronaste situle, orožje in druga vojaška oprema, različne zaponke in okrasni nakit. Okrasna ploščica v obliki štirikrakega križa s konjskimi glavami je osnova za podobo grba občine Grosuplje. Več o konjski svastiki si lahko preberete TUKAJ.
Na širšem območju Magdalenske gore se je nekoč razprostiralo prazgodovinsko naselje z umetno narejenimi terasami in obrambnimi nasipi. Pestra zgodovina arheoloških raziskav in bogate najdbe uvrščajo Magdalensko goro med najbolj znana arheološka najdišča v Sloveniji.
Prvikrat v zgodovini zahodne civilizacije (v kolikor jo štejemo od grške kulture) je bil širši šmarski prostor stalno naseljen v 8. stoletju pr. n. št. na Magdalenski gori, hribu severovzhodno od Šmarja. Takrat je bila dolina, kjer je zdaj zgrajeno Grosuplje oz. Šmarje, precej bolj močvirnata. Zato so se takrat primarno naseljevali na vrhovih hribov. Skupnost, ki je živela tu, je bila ena izmed večjih v takratnem času na Dolenjskem. Kosala se je le še s skupnostjo pri Viru pri Stični. Glede na količino najdenega orodja, orožja, keramike itd. sklepamo, da je bila izjemnega trgovskega in vojaškega pomena.
Ni naključje, da se je njihova naselitev tu zgodila ravno v tem prostoru. V tistem času (železna doba) so začeli vse bolj uporabljati železo, le to pa je v tem (šmarskem) prostoru ležalo po tleh praktično vsepovsod. Njihova skupnost je bila hierarhično urejena, njihove obrede prenosa oblasti pa si lahko ogledamo na situlah, ki so jih našli prav tu; situlska umetnost priča o obredih, ki so potekali na tem hribu 2500 let nazaj. Skupnost je dosegla višek v 5. st. pr. n. št., nato pa je sčasoma začela nazadovati ter se nato v 2. in 1. st. pr. n. št. vključila v rimski imperij.
Na Magdalenski gori so skupno našli kar 3.515 predmetov (vir: Magdalenska gora; Sneža Tecco Hvala). Predmeti so hranjeni v narodnem muzeju Slovenije, v Naravoslovnem muzeju na Dunaju ter v muzeju Peabody Harvardske univerze v Cambridgu. Več o tem, kako so predmeti prešli v različna lastništva, si lahko preberete v knjigi Magdalenska gora, Sneže Tecco Hvala, ki je dostopna v pdf obliki tudi TUKAJ.
Pred prihodom Rimljanov je na območju Grosuplja živelo neznano ljudstvo, med katerimi so bili verjetno tudi Iliri. V 4. stoletju pred našim štetjem so se verjetno priselili vzhodni Kelti, ki so s seboj prinesli latensko kulturo.
Vpliv rimljanov in poznejših naseljencev
Rimske izkopanine se pojavljajo po celotnem območju Grosuplja, skoraj v vsaki vasi. V Šmarju so našli v bližini cerkve, pa tudi drugje, vrsto grobov. Rimljani so bili navzoči v Grosuplju pa tudi v Višnji gori, v Stični, v Šentvidu. Življenje v tem času pa se je razvilo tudi izven dolinskega sveta: na Pristavi, Ilovi gori, Blečjem vrhu, Polici, v Žalni, nadalje v Zgornjih Duplicah in v Veliki Stari vasi.
V neposredni bližini Police so na griču ob cesti Polica – Stara vas so še vidni ostanki predrimske utrdbe. Bližnji zaselek se še danes imenuje Gradišče in je oddaljen manj kot 500 m od župnijske cerkve. Utrdbo so pozneje uporabljali Rimljani, saj je tekla v dolini pod gričem pomembna cestna poveza, ki je vodila iz Ogleja (Aquileia) preko Ljubljane (Emona) in Višnje gore naprej do Siska (Siscia). Z utrdbe na griču je bilo mogoče dobro varovanje cestne povezave. Za časa turških vpadov so okoličani utrdbo preuredili v tabor, čigar ostanki so ohranjeni. Po koncu turških vpadov so Poličani uporabili kamenje tega utrjenega tabora za gradnjo nove cerkve v svoji vasi.
Iz rimskega obdobja so ohranjeni ostanki, kot so ostanki rimskih cest, grobišča in naselbinski ostanki, ki so raztreseni po območju. Po rimskih cestah so se kasneje gibali tudi Slovani, ki so se naselili predvsem na že urejena in obdelana področja, pri čemer so njihova grobišča poznana pod imenom “žale”, kar bi lahko bilo povezano z imenom Žalna.
Grosuplje se svojo bogato zgodovino in arheološkimi najdbami uvršča na ključno mesto za razumevanje preteklosti Slovenije in širšega srednjeevropskega prostora.