Občina Grosuplje

Občina Grosuplje je srednje velika slovenska občina, ki leži na severozahodu Dolenjske ob glavni cesti med Ljubljano in Novim mestom. Po velikosti je na 49. mestu med slovenskimi občinami, velika je 134 kvadratnih kilometrov in ima 21.314 prebivalcev (1. januar 2020).

Območje delimo na Grosupeljsko in Radensko polje, Šmarski kot, Šentjursko, Žalsko-loško in Lučko dolino, na Poliške in Škocjanske hribe ter Ilovo Goro. Občino  zamejujejo Ljubljansko barje, Posavsko hribovje in nizki dolenjski kras. Pokrajina je del dinarskega kraškega sveta.

Območje današnje Grosupeljske kotline je že od pradavnine spadalo v mozaik evropskih prometnih poti, zato najstarejši sledovi naselitev sodijo v železno dobo, pred letom 1000 pr. Kr., ko je te kraje prečkala jantarna trgovska pot.

Kulturna in zgodovinska dediščina v občini je bogata, arheoloških najdišč je prek 40. Izkopanine na Koščakovem in Cerkvenem hribu ter predvsem na Magdalenski gori kažejo, da je bilo območje Grosupljega gosto naseljeno v halštatski dobi, približno 500 let pr. Kr.

Iz rimske dobe je v steno Glasbene šole Grosuplje vzidan rimski nagrobnik. Pod Magdalensko goro so našli ostanke rimske ceste, ki je peljala iz Ogleja preko Ljubljane do Siska in naprej.

Iz Grosupeljske kotline se odpirajo mnoge doline, po katerih so tekle že rimske ceste in poti, ki jih je srednji vek prevzel v uporabo. Ob njih so nastajale mnoge vojaške utrdbe, ki so jih varovale. Kasneje so jih nadomestili gradovi: Čušperk, Boštanj, Zavrh, Praproče, Brinje. Skoraj vsi gradovi so bili med drugo svetovno vojno požgani ali močno poškodovani.

Med turško nevarnostjo so na višjih hribih ob srednjeveških cerkvah in utrdbah zagoreli opozorilni kresovi.  Leta 1493 so ob cerkvi sv. Nikolaja nad Cerovim zgradili obzidje, podobni kmečki tabori so bili tudi na Kopanju pri Veliki Račni, v Šmarju ob cerkvi, Železnici pri Škocjanu, na Magdalenski gori.

V 16. stoletju je predvsem kraje, ki so bili pod turjaškim gospostvom, zajel val protestantizma. V Škocjanu je bil leta 1508 krščen Primož Trubar, znani protestantski pisec.

V 18. in 19. stoletju je gradnja cest spodbujala gospodarski napredek. Leta 1752 so zgraditi dolenjsko cesto, leta 1869 so speljali cestno povezavo z dolino Krke. Ob cesti so delovali poštne postaje in obrtniki, ki so jih potrebovali tovorniki in potniki: kovači, kolarji, sedlarji, gostilničarji, poštni uradi, kmetje s konji in volmi za priprego. Prebivalci so se večinoma ukvarjali s kmetijstvom, tovorništvom, pripreganjem, mlinarstvom, pa tudi z usnjarstvom in opekarstvom. V okolici Šmarja in tudi v drugih krajih tega območja so gojili lan za tekstilno tovarno Motvoz in platno in sladkorno peso za Tschinklovo tovarno cikorije. Leta 1893 je bila prek Grosupljega zgrajena železniška proga Ljubljana–Kočevje, leto pozneje je prvi vlak skozi Grosuplje odpeljal tudi v Novo mesto.

Med turško nevarnostjo so na višjih hribih ob srednjeveških cerkvah in utrdbah zagoreli opozorilni kresovi.  Leta 1493 so ob cerkvi sv. Nikolaja nad Cerovim zgradili obzidje, podobni kmečki tabori so bili tudi na Kopanju pri Veliki Račni, v Šmarju ob cerkvi, Železnici pri Škocjanu, na Magdalenski gori.

V 16. stoletju je predvsem kraje, ki so bili pod turjaškim gospostvom, zajel val protestantizma. V Škocjanu je bil leta 1508 krščen Primož Trubar, znani protestantski pisec.

V 18. in 19. stoletju je gradnja cest spodbujala gospodarski napredek. Leta 1752 so zgraditi dolenjsko cesto, leta 1869 so speljali cestno povezavo z dolino Krke. Ob cesti so delovali poštne postaje in obrtniki, ki so jih potrebovali tovorniki in potniki: kovači, kolarji, sedlarji, gostilničarji, poštni uradi, kmetje s konji in volmi za priprego. Prebivalci so se večinoma ukvarjali s kmetijstvom, tovorništvom, pripreganjem, mlinarstvom, pa tudi z usnjarstvom in opekarstvom. V okolici Šmarja in tudi v drugih krajih tega območja so gojili lan za tekstilno tovarno Motvoz in platno in sladkorno peso za Tschinklovo tovarno cikorije. Leta 1893 je bila prek Grosupljega zgrajena železniška proga Ljubljana–Kočevje, leto pozneje je prvi vlak skozi Grosuplje odpeljal tudi v Novo mesto.

Literarna tradicija v naših krajih sega daleč v preteklost, s Primožem Trubarjem nas povezuje s samim začetkom slovenskega pisnega jezika. Dokumenti izpričujejo, da je v šmarskem Turenčku šolanje krajši čas potekalo že leta 1504. V letih 1935/36 je v Grosupljem ekonomist Metod Dular izdajal časopis Lan in konoplja, ki je širil vedenje o pridelavi lanu in konoplje za tekstilno industrijo. Občinski časopis, ki je začel izhajati 1975. leta kot Naša skupnost, se danes imenuje Grosupeljski odmevi, vsake dve leti pa izide Zbornik občin Grosuplje, Ivančna Gorica in Dobrepolje in prinaša domoznansko gradivo z vseh področij žitja in bitja prebivalcev treh občin.

 

Naravna dediščina grosupeljskega območja se skriva v Županovi jami, nekoč Taborski jami, v Škocjanskih hribih. Jama je osvetljena in primerna za obiske šolskih skupin kot speleološka šolska jama. Grosupeljska dolina je kraški svet, saj so tu našli več kot 200 jam in brezen. Vse reke tega območja se izlivajo v podzemlje. Kraško Radensko polje je privlačno za ogled v suši, ko lahko občudujemo razkrite požiralnike, retja, med poplavami, ko se voda razlije po polju. Slikovit je tudi pogled na lomljenje ledu na jezerih pozimi. Sredi polja stoji holm, osamelec Kopanj s farno cerkvijo, kjer je pri svojem starem stricu župniku nekaj let živel France Prešeren.

Po drugi svetovni vojni, po letu 1945, se je Grosuplje začelo hitro širiti in se razvijati v gospodarsko in  upravno središče, predvsem po letu 1960, ko je kraj postal sedež razširjene občine, ki se je z zakonom o lokalni samoupravi razdelila na tri občine. Nova občina Grosuplje je bila formirana 1. januarja 1995. Leta 2005 je Grosuplje dobilo status mesta.

Share This