Magdalenska gora leži severno od Grosuplja v manjšem naselju, Zgornja Slivnica, na nadmorski višini 505 m. Njena dominantna lega je za staroselce pomenila odlično komunikacijsko, obrambno in gospodarsko lego, tako, da njena poselitev, razumljivo sega že v obdobje starejše železne dobe.
Pretekle arheološke raziskave so pokazale, da je bilo območje Magdalenske gore neprekinjeno poseljeno od stare železne dobe (Hallstat), preko keltske invazije, vse do okupacijskega rimskega obdobja. Njeno dolgotrajno poselitev potrjuje 28 najdenih dobro vidnih grobnih gomil, v katerih je bilo izkopanih na stotine grobov.
Naselbinska struktura poteka po osi sever-jug in je razdeljena na dva dela, in sicer na vrhnji del, kjer danes stoji cerkev Sv. Magdalene in spodnji platojsko daljši del s potekom po jeziku grebena, ki se konča z glavnim južnim vhodnim delom v naselbino. Zgornja naselbinska struktura je bila zasnovana terasasto (Kernc, 2019).
Bogata arheološka dediščina, izkopana iz številnih grobov, združenih v velike gomile, priča o več kot 1000-letni poseljenosti Magdalenske gore. Najdragocenejše in najbolj ohranjene najdbe izvirajo iz obdobja železne dobe. Med pomembnejše predmete sodijo: bronaste situle, orožje in druga vojaška oprema, različne zaponke in okrasni nakit. Okrasna ploščica v obliki štirikrakega križa s konjskimi glavami je osnova za podobo grba občine Grosuplje.
Na širšem območju Magdalenske gore se je nekoč razprostiralo prazgodovinsko naselje z umetno narejenimi terasami in obrambnimi nasipi. Pestra zgodovina arheoloških raziskav on bogate najdbe uvrščajo Magdalensko goro med najbolj znana arheološka najdišča v Sloveniji.
Prvikrat v zgodovini zahodne civilizacije (v kolikor jo štejemo od grške kulture) je bil šmarski širši prostor naseljen stalno v 8. stoletju pr. n. št. na Magdalenski gori, hribu severovzhodno od Šmarja. Takrat je bila dolina, kjer je zdaj zgrajeno Grosuplje oz. Šmarje, precej bolj močvirnata. Zato so se takrat primarno naseljevali na vrhovih hribov. Skupnost, ki je živela tu, je bila ena izmed večjih v takratnem času na Dolenjskem. Kosala se je le še s skupnostjo pri Viru pri Stični. Glede na količino najdenega orodja, orožja, keramike itd. sklepamo, da je bila izjemnega trgovskega in vojaškega pomena.
Ni naključje, da se je njihova naselitev tu zgodila ravno v tem prostoru. V tistem času (železna doba) so začeli vse bolj uporabljati železo, le to pa je v tem (šmarskem) prostoru ležalo po tleh praktično vsepovsod. Njihova skupnost je bila hierarhično urejena, njihove obrede prenosa oblasti pa si lahko ogledamo na situlah, ki so jih našli prav tu, saj prav te poročajo o obredih, ki so potekali na tem hribu 2500 let nazaj. Skupnost je dosegla višek v 5. st. pr. n. št., nato pa je sčasoma začela nazadovati ter se nato v 2. in 1. st. pr. n. št. vključila v rimski imperij.
