Čez klance na žgance
Tematski ogled Grosuplja z vodnikom in dediščino furmanstva v naših krajih
Ogled vsebuje
> po poteh zgodovinskega in urbanističnega razvoja mesta
> spoznavanje furmanskega življenja
> ogled stare furmanske domačije z gostilno
> degustacija furmanske malice
Grosuplje se ponaša z dolgo zgodovino furmanstva in tovorništva. Sledi te stare gospodarske panoge so vidne še danes in krojijo podobo mesta. Grosuplje preči nekdanja Velika cesta (danes Adamičeva cesta, poimenovana po Louisu Adamiču), ob kateri sta se razvijali vas Grosuplje in Stranska vas, danes veliko večji in združeni v mesto Grosuplje. Ob cesti je nekdaj stalo kar pet furmanskih gostiln. Izrazitega centra kraja ni bilo.
Z vodnikom se boste od izhodišča pri stari meščanski – Koš(č)akovi hiši, sprehodili po mestu in si ogledali dediščino furmanstva. Nekdanjo Veliko cesto, današnjo podobo kraja, stare kmečke hiše, ki so se po prihodu železnice počasi preoblikovale v meščanske in furmansko gostilno ter domačijo z dolgo tradicijo – Vodičar.
Ker je »čez klance šlo le na žgance« je po zaključku ogleda v gostilni Vodičar na voljo z doplačilom tudi furmanska mal’ca.
Ogled z vodnikom – 90 min
TIC Grosuplje, Adamičeva cesta 15
Adamičeva cesta od Koščakove hiše – TIC, Mestna tržnica in do Vodičarja, cca. 1 km. Zaključek pri Gostilni Vodičar.
info@visitgrosuplje.si ali 01 786 25 74
Skupina do 10 oseb: 80 €
Skupina od 11 do 34 oseb: 6 € / osebo
Skupina nad 35 oseb: 5 € / osebo
Nekaj o furmanstvu
Furmanstvo oz. prevozništvo s konjsko ali volovsko vprego ima staro tradicijo, vendar o furmanstvu kot o razviti obliki prometne in gospodarske dejavnosti govorimo od 18. st. naprej pa vse nekje do izgradnje železnice.
Z razvojem furmanstva in širjenjem trgovine so nastale potrebe po bolj urejenih cestah. V času Ilirskih provinc (1809-1813) je skozi naše kraje tekla cesta 1. reda, kar govori o pomembnosti povezave med Ljubljano in Novim mestom ter naprej na Hrvaško, v Karlovac. Dolenjska cesta se je začela v Ljubljani v Karlovškem predmestju in vodila skozi Škofljico, Tlake, Razdrto, Šmarje, Grosuplje, Spodnje Blato, Peščenik in Višnjo Goro. Cesta je bila različno široka, od 3,79 do 7,58 m. Razvil se je novi tovorni kmečki voz – parizar.
Furmani so iz Škocjanskih hribov prevažali les in predvsem železovo rudo v topilnico v Ponikvah, pa železarno v Zagradcu, Žužemberku in na Dvoru, železarske izdelke iz Žužemberka pa v večje kraje v prodajo, tudi v Karlovac. Od tam so pripeljali žito.
V furmanski gostilni so se furmani ustavili, si odpočili in se okrepčali ter prav tako njihova živina. Izmenjali so si pomembne novice in zadnje govorice.
Furmanska mal'ca
Furmani so ob svojih poteh v gostilnah poiskali počitek, poskrbeli za konje, se okrepčali s krepkimi domačimi jedmi in marsikdaj sklenili tudi kakšen posel. Na tem duhu temelji tudi furmanska malica gostilne Vodičar: na domačih, pristnih in avtentičnih jedeh naših krajev, pripravljenih po starih receptih, a s kakovostnimi sestavinami, ki dajejo hrani sodoben pridih. Kuharski mojster domačih jedi, Mihael Ambrožič, z veliko predanostjo obuja okuse preteklosti ter na sodoben način oživlja jedi, kakršne so nekoč krepčale furmane.
Za furmansko malico v Gostilni Vodičar boste lahko okušali odlično sveže pripravljeno domačo klobaso pečenico, zabeljeno kislo zelje z ocvirki in domače koruzne žgance iz tradicionalne sorte koruze.
Pripreganje
Težke klance so furmani zmogli s pripreganjem. Šmarske ride, klanec sredi Grosupljega, preko katerega je danes cestni usek, in Stehan so bile hude ovire za težke tovorne vozove. Da so speljali v klance, so pripregali dodatne konje ali še raje vole, furajtali so. Ob današnji Adamičevi cesti je bilo več kmetov, ki so pripregali svojo živino.
Gostilna, ki je omogočala tudi pripreganje, je denimo Vodičar, kjer še danes stoji ohranjen hlev z velikim nadstreškom, pod katerega so furmani zapeljevali vozove, da so jih zaščitili pred dežjem. Gostilna je slovela po dobri hrani, zato so se furmani tu radi ustavljali. Čez cesto je delal kovač Štefančič, ki je popravljal okvare na vozovih ali koval konje ob vsaki uri dneva, zato je bila Vodičarjeva gostilna priljubljena postojanka furmanov.
Ko je leta 1893 prišla železnica v Grosuplje, so se prevozne poti za furmane skrajšale. Večinoma so vozili v Ljubljano pridelke in izdelke, ker so lahko v enem dnevu opravili pot tja in nazaj. Pogoste poti so vodile tudi na sejme po Dolenjski. Sčasoma se je pomen furmanstva zmanjšal. Vozili so tudi z železniške postaje Grosuplje po okolici. Furali so nekako do leta 1975, najprej s konji, nato so večinoma prešli na traktorje, te pa so izpodrinil tovornjaki.
Vas zanima tudi literarno-kulturno vodenje “Po sledeh Louisa Adamiča – Od Praproč do Amerike”?
