Grosuplje in Šmarje – Sap se ponašata z dolgo zgodovino tovorništva in furmanstva. Sledi te stare gospodarske panoge so v Grosupljem vidne še danes in krojijo podobo mesta. Grosuplje preči nekdanja Velika cesta (danes Adamičeva cesta, poimenovana po Louisu Adamiču), ob kateri se je razvijalo staro Grosuplje. Ob njej je nekdaj stalo kar pet furmanskih gostiln. Izrazitega centra kraja ni bilo. Podobno v Šmarju – Sap.
Potek vodenja
Z vodnikom se boste od izhodišča pri stari meščanski – Koš(č)akovi hiši, sprehodili po mestu in si ogledali dediščino furmanstva. Veliko cesto, današnjo podobo kraja, kateremu je širitev krojilo ravno furmanstvo, stare kmečke hiše, ki so se po prihodu železnice počasi preoblikovale v meščanske, in furmansko gostilno z dolgo tradicijo – Vodičar.
Ker je čez klance šlo le na “žgance” bo po ogledu na voljo tudi furmanska malica z doplačilom v lastni režiji v gostilni Vodičar.
Trajanje: Ogled z vodnikom bo trajal 1 h
Trasa poti: Adamičeva vesta od Koščakove hiše – TIC, do Vodičarja, cca. 1 km.
Ogled bo v primeru dežja prestavljen na vremensko ugodnejši dan.
Zaželene prijave na info@visitgrosuplje.si.
Nekaj o furmanstvu
Furmanstvo oz. prevozništvo s konjsko ali volovsko vprego ima staro tradicijo, vendar o furmanstvu kot o razviti obliki prometne in gospodarske dejavnosti govorimo od 18. st. naprej pa vse nekje do izgradnje železnice.
Z razvojem furmanstva in širjenjem trgovine so nastale potrebe po bolj urejenih cestah. V času Ilirskih provinc (1809-1813) je skozi naše kraje tekla cesta 1. reda, kar govori o pomembnosti povezave med Ljubljano in Novim mestom ter naprej na Hrvaško, v Karlovac. Dolenjska cesta se je začela v Ljubljani v Karlovškem predmestju in vodila skozi Škofljico, Tlake, Razdrto, Šmarje, Grosuplje, Spodnje Blato, Peščenik in Višnjo Goro. Cesta je bila različno široka, od 3,79 do 7,58 m. Razvil se je novi tovorni kmečki voz – parizar.
Furmani so iz Škocjanskih hribov prevažali les in predvsem železovo rudo v topilnico v Ponikvah, pa železarno v Zagradcu, Žužemberku in na Dvoru, železarske izdelke iz Žužemberka pa v večje kraje v prodajo, tudi v Karlovac. Od tam so pripeljali žito.
V furmanski gostilni so se furmani ustavili, si odpočili in se okrepčali ter prav tako njihova živina. Izmenjali so si pomembne novice in zadnje govorice.
Pripreganje
Težke klance so furmani zmogli s pripreganjem. Šmarske ride, klanec sredi Grosupljega, preko katerega je danes usek, in Stehan so bile hude ovire za težke tovorne vozove. Da so speljali v klance, so pripregali dodatne konje ali še raje vole, furajtali so. Ob današnji Adamičevi cesti je bilo več kmetov, ki so pripregali svojo živino.
Gostilna, ki je omogočala tudi pripreganje, je denimo Vodičar, kjer še danes stoji ohranjen hlev z velikim nadstreškom, pod katerega so furmani zapeljevali vozove, da so jih zaščitili pred dežjem. Gostilna je slovela po dobri hrani, zato so se furmani tu radi ustavljali. Čez cesto je delal kovač Štefančič, ki je popravljal okvare na vozovih ali koval konje ob vsaki uri dneva, zato je bila Vodičarjeva gostilna priljubljena postojanka furmanov.
Ko je leta 1893 prišla železnica v Grosuplje, so se prevozne poti za furmane skrajšale. Večinoma so vozili v Ljubljano pridelke in izdelke, ker so lahko v enem dnevu opravili pot tja in nazaj. Pogoste poti so vodile tudi na sejme po Dolenjski. Sčasoma se je pomen furmanstva zmanjšal. Vozili so tudi z železniške postaje Grosuplje po okolici. Furali so nekako do leta 1975, najprej s konji, nato so večinoma prešli na traktorje, te pa so izpodrinil tovornjaki.
Furman v Šmarju. Ilustracija: Adriano Janežič. Vir: Pot kulturne dediščine Šmarje – Sap, komplet zgibank. Izdalo TD Šmarje – Sap
Dogodek je del festivala Mozaik kulture.
